Zakaj pa ne, smo si rekli učitelji in varuhi v posebnem programu ter skupaj z učenci pripravili poseben dan zase, za prijatelje, sošolce, starše…
Najprej načrtovanje, kdo bo kaj pripravil, kdo kaj kupil, kaj si želimo, koga bi povabili? Rečeno storjeno, to bo naša drugačna valeta, kot smo drugačni mi. Poleg tega nas v letošnjem letu zapuščata dva učenca, ki sta dolga leta gulila šolske klopi naše šole. Za prijatelje pa si je treba čas vzet, kar smo zapisali tudi na vabilo staršem. Priprave so bile prijetno stresne, saj je v zadnjem tednu vedno kdo manjkal, toda pripravljali smo se tisti, ki smo bili prisotni. Vabila so že našla pot do staršev, starih staršev in svetovalnih delavk ter seveda ravnateljice. Opravili smo vaje za vse točke, nekaj stvari pa je ostalo skritih do zadnjega trenutka, saj to je čar pričakovanja. Šolska jedilnica je pokala po šivih, komaj smo našli dovolj stolov za vse obiskovalce in še za nas. Ves program in dejavnosti so se prepletale med seboj spontano, toplo, v iskreni preprostosti in srčnosti, ki jo zmorejo naši učenci. Čeprav ne prejemajo vedno plaket in zlatih odličij, se pa trudijo po svojih močeh in vsak korak, vsak objem šteje. Ne morete pa izmeriti njihove srčnosti in empatije, kajti ta je brezmejna, kar si videl v očeh vseh prisotnih.
Kulturni program in predstavitev naših učencev, ki odhajata na novo pot, smo nadaljevali v prijetnem druženju na šolskem vrtu, kaj več pa naj povedo fotografije…
zapisala učiteljica Valerija