Gozd je vonj,
gozd je dih,
gozd je mehkoba,
gozd je pisana paleta barv in
gozd je otroški živ –žav.
Vse to in še več smo spoznavali učenci posebnega programa in prve triade naše šole v sredo, 15.10. 2025. Kar pošteno smo že zakorakali v jesen, na kar nas je spomnila jutranja megla, ko smo se polni pričakovanj podali proti Marofu in Gozdni učni poti. Ker so naše sposobnosti različne in pisane kot listje na drevju, smo si med seboj pomagali, se spodbujali in klepetali, da smo nekako skupaj prišli do učilnice Zavoda za gozdove. Tam nas je v dogovoru z učiteljico Jožico pričakala gozdarka Katja. Seveda nas je pot utrudila in zaslužili smo si malico. Nato smo se razdelili v dve skupini. Mlajši in gibalno ovirani, ki ne bi zmogli naporne poti po gozdnih stezah, so ostali v bližini. Podali so se do prvih dreves, jih objemali, poslušali in nabirali litje. Skupaj ustvarjali liste podobe, se igrali gozdni spomin ter urili v poznavanju darov oziroma plodov. Druga skupina se je podala z gozdarko Katjo po stezici globje v gozd. Brrr, kako je bilo hladno, vse dokler nas ni čez vejevje pozdravilo toplo jesensko sonce. Vedeli smo, da svet, tudi naravo, spoznavamo z različnimi čutili. Učenci jih poznajo ter tudi pridno uporabljajo. Kako težka je bila taktilna pot na katero so se podali zastrtih oči. Opazili so veliko vsiljivcev, ki na tak ali drugačen način ne sodijo v gozd, ufff je težko hoditi tiho in v koloni ter samo šteti do 10! Ker v gozdu živijo tudi živali, so se mali in veliki detektivi podali po stezi, podrasti in krošnjami na lov za sledmi. Našli so perje, pajke, mravljišče, obgrizene gobe, dupla, preluknjane liste, štor, ostanke storžev s katerimi se je posladkala veverica… Gozd je zagotovo najlepša in najbolj dostopna učilnica na svetu, nima vrat in oken, je povsod okrog nas…Kako veliko srečo imamo, da se lahko učimo o in v njej!
Prijazno povabljeni k ogledu fotografij!
Zapisala Valerija El Habashy
