Ker so učenci in učenke posebnega programa vključeni v dejavnosti gozdne pedagogike, so se prijetnega aprilskega dne odpravili v bližnji gozd. S popotno košarico, veliki ušesi, izostrenim vidom in urnimi koraki jih je pot popeljala po ulici Veronike Deseniške mimo cvetočih vrtov do gozdnega roba. Najprej so poslušali, tiho in mirno jutranji ščebet ptic, vonjali pomlad in opazili urno veverico, ki je smuknila na bližnje deblo. Elegantno je preskočila stezo, splezala po visokem deblu bukve in skočila na smreko, vau, je bilo vse, kar so učenci zmogli izreči, tako hitra je bila. Seveda je nihče ni ujel v objektiv, ker je res urna. Kmalu so prispeli do gozdne jase in izžrebali fotografije pomladnega cvetja. Ja, malo pomoči učiteljic je bilo potrebno, sicer pa poznajo veliki in mali zvonček, trobentico, vijolico, spominčice, jetrnik, pljučnik in tevje ter podlesno vetrnico… Vonj pomladi je bil čaroben, učenci so brez težav brskali pod grmi, okrog skal in hodili po mahu, da so našli cvetje, kot so ga dobili na sliki. Ponovno so se zbrali skupaj in poimenovali nabrano pomladno gozdno cvetje ter ga primerjali s fotografijo. Brez majhnih šopkov, zase, za mamice in učiteljice ni šlo. Naučili so se, da je nekatero cvetje strupeno, drugo pa užitno, da na trobentico lahko trobiš in nabiraš pljučnik za čaj. Čas je v skupnem klepetu in pomladnem vonju prehitro minil. Oglasili so se lačni želodčki in popeljali učence v šolo. Po malici so izdelali plakat, ga opremili s fotografijami in pravim cvetjem, spoznali herbarij in seveda počivali.
Zapisala razredničarka Valerija.