ŠOLA V NARAVI ZA UČENCE POSEBNEGA PROGRAMA

19. 4. 2022 | Novice

Prejšnji ponedeljek smo se učenci posebnega programa in tri učiteljice v šolo odpravili s kovčki. Iskat nas je prišel kombi, v katerega smo komaj spravili vso našo prtljago. Nasmejani smo se odpravili proti primorski pokrajini. Kar dve uri smo se vozili, nato pa končno prispeli v mesto Piran. Po ozkih uličicah nas je voznica Sonja pripeljala na naš cilj – pred Dom pod obzidjem. Tam smo preživeli čudovit teden, poln dogodivščin. 

V ponedeljek smo se potepali po mestu in ga spoznavali, ter seveda na Tartinijevem trgu pojedli prvi piranski sladoled. V torek smo barvali kamne, ki smo jih nabrali na obali. Najprej smo jih pobarvali s pisanimi barvami, nato pa smo jim dodali strehe. Kasneje smo s flomastri narisali še okna in vrata, da so nastale prave piranske hiške. Peljali smo se tudi z ladjico, s katere smo videli veliko jadrnic in klobučnjakov. V sredo nas je obiskal poštar in nam prinesel ogrooooomno pošte! Kako smo se je razveselili! Pisali so nam starši in družinski člani, pa tudi naša varuhinja Irena. Navdušeni smo se lotili pisanja pisem našim najdražjim, pa tudi učencem, učiteljem in drugim zaposlenim na šoli smo poslali razglednico. Nato smo se odpravili v mesto, da smo oddali pošto in obiskali akvarij Piran. Popoldne smo se igrali na bližnjem igrišču in šli na dolg sprehod nad mestom Piran. S seboj smo vzeli tudi svetilke, ki smo jih prižgali zvečer, ko smo raziskovali, kaj se v morju dogaja ponoči. V četrtek smo dokončevali naše hiške, saj smo imeli popoldne pomemben opravek – šli smo namreč na bazen! Kopali smo se čisto vsi, našemu sošolcu pa smo v bazenu zapeli še njegovo najljubšo pesem. Zvečer smo bili že kar utrujeni, vendar smo imeli še dovolj energije za pižama žur! Vrteli smo glasbo, klepetali, se sladkali in smejali na ves glas. V petek smo še spakirali in si privoščili še zadnji slasten sladoled, nato pa se odpravili proti domu.

Imeli smo se zelo lepo in z veseljem bi še ostali, vendar je doma še vedno – najlepše!

   

                                                                                                                                                                                                                                             Zapisala Anita Marinko

Skip to content