DOGAJANJE…

GOBE

Po daljšem deževnem obdobju smo se z učenci osmega razreda odpravili v gozd, kjer smo si ogledovali drevesne vrste in živali s pomočjo didaktičnega pripomočka. Pot nas je zanesla proti gozdu, ob katerem smo našli zanimiv travnik, katerega smo se odločili podrobneje raziskati. Ni trajalo dolgo, ko smo naleteli na prvo užitno gobo, kateri pa je sledilo še kar nekaj podobnih. Z učenci smo se dogovorili, da bomo gobe nabrali in jih v šoli pripravili v sklopu izbirne vsebine Kmetijstvo. Nabrane gobe so bile v tem deževnem tednu dokaz, da pregovor: “Rasteš kot gobe po dežju!” zares drži.

GOZDNE MANDALE

Z učenci posebnega programa 2. skupine smo se danes odpravili v gozd, kjer smo izdelovali mandale iz naravnega materiala. Vsak učenec je bil zadolžen za iskanje določene vrste materiala: uporabili smo storže, kamne, dve vrsti cvetov in drevesne liste. Poleg prijetnega jutranjega sprehoda do gozda smo izdelali tudi manjšo umetnino iz naravnega materiala, na katero smo bili zares ponosni. Največ pa pove prav fotografija sama…

 

 

SLIKA IZ KUHARSKIH SESTAVIN

Učenci iz posebnega programa 1. razvojne skupine so skupaj z razredničarko Natalijo Česnik Zobec in varuhinjo Ireno Bokan ustvarjali v okviru projekta Erasmus +. Nastala je čudovita slika, ki krasi hodnik naše šole. Sestavljena je iz različnih tehnik, ki so ustvarjalcem vzele kar nekaj časa. Motiv je naravno okolje in sicer gozd z značilnimi prebivalci naših gozdov, medvedi. Ti so izdelani iz mavca in pobarvani s tempera barvami. Prav tako so posebne tudi rože, drevesa in druge rastline. Učenci jih niso narisali, ampak so za ustvarjanje risbe uporabili jedilne sestavine. Vas zanima katere? Debla dišijo po opojni pijači. Listje in ostalo zelenje je iz posušene začimbe, ki jo uporabljamo za omake. Bela zrnca pa so iz sestavine, ki jo otroci najraje jedo skuhano v mleku. Ste uganili vse sestavine? Če ne, si morate sliko ogledati še enkrat.

Andreja Erjavec

»GREMO VEN!«

To je vse pogosteje izražena želja naših učencev, odkar smo vključeni v projekt Erasmus+. Učitelji in učenci poskušamo vsaj kakšno uro na teden preživeti v naravnem okolju in to ne glede na vreme in čas.

Tako se pretakajo izkušnje, povečuje medsebojno sodelovanje in pripravljenost za delo. Med utrjevanjem poštevanke opazujemo značilnosti naravnega okolja. Pri nizanju verige besed opazujemo še prve znanilce pomladi. Merimo drevje, štejemo letnice in ob tem ponavljamo vitamine. Merimo z standardnimi in nestandardnimi merskimi enotami ter spoznavamo življenje v gozdu v vseh letnih časih.

V sredo sva se učitelja likovne umetnosti ter tehnike in tehnologije odločila, da združiva tri razrede, ki so sicer imeli na urniku različna predmeta. Le kako, se sprašujete? Da se in rezultati so odlični.

Učenci si učno snov bolj zapomnijo, povezujejo izkušnje s teorijo in se povsem spontano gibajo v naravnem okolju. Tako lahko bolj razvijajo naravne oblike gibanja, predvidijo težave in posledice napačnih odločitev. Kako je teči čez nepredvidljive ovire na travniku ali po gozdni stezi, kako se izogniti oviri na poti, zadržati vejo za seboj, da ne udari sošolca, pri vzpenjanju ali spustu paziti na kamenje, da ne zdrsne,…

Ob vsem tem pa opazujejo sence, ustvarjajo mandale iz listja ter vej. Prepoznati drevesno vrsto brez listja zmore naš devetošolec Dejan, ki je velik ljubitelj narave in predvsem dela v gozdu. Sedmošolci, ki so se sprva najbolj upirali obiskovanju naravnega okolja, si tega najbolj želijo. Razredna klima je ob tem veliko bolj umirjena, višek energije učenci usmerjajo v naravne oblike gibanja, opazovanje okolja in izboljševanja medosebnih odnosov, ne pa v iskanje konfliktov v zaprtih prostorih.

Na OŠ Ljubo Šercer GREMO VEN!

Zapisala učiteljica, Valerija

 

 

MEDNARODNO SREČANJE PROJEKTNE SKUPINE ERASMUS+

Po štirih mesecih smo se znova srečali partnerji projekta Erasmus+. Po Belgiji je bila gostiteljica Slovenija in sicer OŠ Jela Janežiča iz Škofje Loke v sodelovanju z Natalijo iz Inštituta za gozdno pedagogiko.

Od  6. 3. do 8. 3. smo se srečanja udeležili tudi učitelji in ravnateljica naše šole. Učiteljici Valerija in Marijana sta pripravili predstavitev obeh programov, ki jih izvaja naša šola (NIS in PP), na kakšen način spremljamo formalno in neformalno učenje v naravnem okolju ter kakšne razlike se pojavljajo med obema skupinama učencev. Učitelja Jan in Andreja sta prisotnim preko slik in filmčka prikazala primere dobrih praks, ki smo jih na šoli že izpeljali v okviru projekta. Da so bili (predvsem Belgijci in Angleži) povsem navdušeni nad našimi aktivnostmi, ni potrebno posebej poudarjati.

In kaj smo odnesli do skupnega srečanja? Skupaj smo pregledali primere dobrih praks iz vseh treh držav. Izvedeli smo, kakšen šolski sistem imata Anglija in Belgija, kakšne so njihove možnosti za učenje v naravnem okolju in kako sami izvajajo aktivnosti za otroke s posebnimi potrebami. Skupaj z učenci in učitelji gostujoče šole smo izpeljali neformalno in formalno učno uro v gozdu. V atriju šole smo se sprehodili skozi »pravljični gozd«, kjer so bile predstavljene gozdne živali in drevesa, izdelane iz kartona, naravnih in recikliranih materialov. Zadnji dan pa smo preživeli na Bledu, kjer smo se seznanili s Triglavskim narodnim parkom, njegovimi lepotami in različnimi delavnicami, ki jih pripravijo za učence.

Polni novih idej, zadovoljni z dosedanjim delom in z mislimi že v novih podvigih, smo zaključili tridnevno srečanje. V novembru sledi srečanje v Angliji, nato pa smo na vrsti zopet Slovenci. Prihodnjo pomlad prihajajo vsi partnerji projekta k nam, na našo šolo in v naše mesto Kočevje.

 

    Andreja Erjavec

VODA IN LUČ V NARAVNEM OKOLJU

Zadnji četrtek pred novoletnimi prazniki smo na OŠ Ljubo Šercer izpeljali naravoslovni dan na temo vode in luči. Tako smo obeležili tematsko leto občine Kočevje. Naša šola se je v letošnjem letu vključila v mednarodni Erasmus+ projekt z naslovom Naravna okolja spodbujajo učenje in razvoj otrok s posebnimi potrebami, zato smo na naravoslovni dan povabili slovenske partnerje v projektu. Z veseljem so se našemu vabilu odzvale Urša in Saša iz Gozdarskega inštituta in Natalija iz Inštituta za gozdno pedagogiko.

Prvi del naravoslovnega dne smo izpeljali v šoli. Z učenci smo spoznavali vodo in njene lastnosti na različne načine. Učitelj Blaž nam je pripravil poskuse z vodo, ki so jih nato učenci s pomočjo učiteljev preizkusili. Brez luž in nekaj mokrih rokavov seveda ni šlo. Nekaj poskusov smo si ogledali tudi na spletu. V drugem delu naravoslovnega dne smo se odpravili ven. Bilo je precej mrzlo, zato so topla oblačila prišla še kako prav. Mlajši in gibalno ovirani učenci so ostali v učilnici na prostem in tam izvajali aktivnosti, ostali pa smo se odpravili proti trim stezi. Naše gostje so bile navdušene nad bližino in dostopnostjo gozda, ki se nam ponuja nedaleč stran od šole. Najprej smo z Natalijo obnavljali gozdni bonton, da ne bi pozabili kako se obnašati v gozdu. Učenci so aktivno sodelovali in Natalija je bila presenečena nad znanjem naših učencev. Urša nam je razložila pomen svetlobe za rast in razvoj živih bitij. Nato sta skupaj s Sašo vodili delavnice Gozda eksperimentov. S pomočjo pantomime so učenci prikazovali in ugibali gozdne živali, s čimer smo vzbudili navdušenje učencev. Nerodnega medveda, ki ga sredi sladkanja z medom preganjajo čebele, so učenci hitro ugotovili. Nekoliko težja uganka je bila poskočna veverica z lešniki. Sledila je igra »fotoaparat«, za usmeritev pozornosti. Eden izmed para je bil fotograf, drugi pa fotoaparat. Fotoaparat je imel zaprte oči, fotograf pa ga je vodil do zanimivih gozdnih motivov, ki jih je nato z njegovo pomočjo poslikal. Učencem je bilo najbolj všeč vodenje mižečega sošolca po čim bolj razgibanem terenu. Sledila je še igra »sončni dirigent«, kjer so učenci razmišljali zakaj rastline potrebujejo vodo in luč (svetlobo), kaj vse potrebuje rastlina, da si »naredi« hrano, kako rastline pridejo do vode in svetlobe, kdo sproži rast rastlin, ko se konča zima … S to igro smo učencem naravo približali bolj izkustveno. Z različnimi gibi so ponazarjali dež, sonce in dele drevesa.

Naravoslovni dan smo zaključili z reševanjem učnih listov, kjer so učenci obnovili svoje predhodno in novo pridobljeno znanje s področja gozda in življenja v njem. V prijetnem vzdušju je čas hitro minil. Kljub nekoliko nižji temperaturi, so učenci v aktivnostih z veseljem sodelovali in pridobivali nova znanja in izkušnje. Prav zato se bomo učitelji tudi v prihodnje trudili zagotavljati čim več naravnega okolja za učenje in razvoj naših učencev.

Andreja Erjavec

 

 

ZIMSKI SPREHOD

Tudi nizke temperature in sneg niso ovira za zimski sprehod, na katerem se lahko pogovarjamo o učni snovi kot je prečni prerez debla, lesni polizdelki in posek lesa – poleg tega pa se lahko hkrati tudi zabavamo. Ko snežna odeja objame gozd, se le ta zelo spremeni, to pa pri učencih sproži številna vprašanja na katera smo poskušali najti prave odgovore – kako stroji za posek dreves delujejo v mrazu in snegu? Kako gozdarji ločijo drevesa pozimi? Ali drevesa rastejo tudi pozimi? Večino vprašanj smo razjasnili, odgovore na nekatera pa smo poiskali na spletu po vrnitvi v šolo, kjer smo se ob iskanju odgovorov tudi pogreli s čajem.

 

 

 

VODA JE VIR ŽIVLJENJA

Z učenci osmega razreda smo se pri pouku gospodinjstva v četrtek, 15. decembra, odpravili v gozd.Ker se je vsebina nanašala na vodo, smo se najprej pogovorili o lastnostih le-te. Med potjo smo iskali vodo v različnih agregatnih stanjih. Najprej smo jo seveda opazili, ko smo prečkali most. Našo reko Rinžo. Temperature so v zadnjem tednu okoli ničle ali nižje, kar se je poznalo tudi na Rinži, saj je na nekaterih delih že zamrznila. Pot nas je vodila proti Marofu in Rožnemu studencu. Tim je prvi zagledal sneg, ki se je skrival na določenih delih poti do našega cilja. Benjamin je z veseljem preizkušal trdoto ledu na luži in kaj hitro so se mu vdrla tla pod nogami. Skupaj z Nežo sta preverila debelino in trdoto ledu. Ugotovili smo, da je luža zmrznila v celoti, Rinža pa še ne. Hmmm… Le zakaj? Pri Rožnem studencu (Rozenbrunu) smo si malo oddahnili in v Benjaminovo plastenko natočili studenčno vodo, jo spili in ugotovili, da je boljša, kot tista iz pipe. Spoznali smo, da je gozd pomemben pri ohranjanju pitne vode in da se moramo za to truditi sami.

Andreja Erjavec

 

OBISK GOZDARSKEGA INŠTITUTA

V sredo, 8. decembra, smo se na Gozdarskem inštitutu v Ljubljani dobili sodelujoči slovenski partnerji projekta Naravna okolja spodbujajo učenje in razvoj otrok s posebnimi potrebami. Za začetek so nam dekleta iz Gozdarskega inštituta predstavila nekaj igric, v katerih smo z veseljem sodelovali. S pomočjo tipa smo v škatli presenečanja otipali določen predmet in ga nato skušali narisati. Bilo je poučno in zabavno. Nato smo se sprehodili skozi Gozd eksperimentov (http://www.gozdis.si/gozd-eksperimentov) in dobili še nekaj dodatnih idej za učenje in igro v gozdu.

Andreja Erjavec

 

 

OPAZOVALI SMO NARAVNO OKOLJE

20161207_090103Kako lahko spoznamo značilnosti zime prek vseh čutil? Tako, da gremo ven. Navdušenje je bilo popolno, kljub 20161207_085033mrazu, rahli megli in še čemu. Še prej smo seveda ponovili pravila obnašanja na poti do travnika. Obuli smo si čevlje, oblekli rokavice, kape in bunde ter odšli v zimsko jutro. Že takoj je Zdravko opazil, da se nam »kadi« iz ust. Pa smo se pogovorili o tem, kako in zakaj. Na bližnjem travniku smo se ustavili. Anže je našel polža s povsem zaprto hišico. Pod nogami nam je škrtalo ivje, kljub rokavicam nas je zeblo v prste. Almir je našel veliko krtin, ki pa so bile zmrznjene. Ugotavljal je, da je najbrž tudi krt globje pod zemljo, saj ne more ven. Lan je našel zamrznjeno lužo, zdrobil led in opazoval kako je toplota telesa topila košček ledu. Anže je budno opazoval tla in opazil lepo srnino sled zamrznjeno v blato. Bilo nam je lepo in komaj čakamo, kdaj spet gremo. učenci, 1.,2.,3. razreda

 

 

OBISK GOZDA UČENCEV 7. RAZREDA

Kdo pravi, da v gozd ne hodimo tudi pozimi? Vse se da in vse je možno, če si to res želimo in če si za to vzamemo čas.

Ko sem učencdscn7263dscn7259em omenila, da bomo kar dve uri preživeli v gozdu, sprva niso kazali prevelikega navdušenja in so se spraševali, kaj bomo pa počeli v gozdu v tako mrzlem vremenu. A bolj se je ura odhoda bližala, bolj so bili navdušeni nad idejo o obisku gozda. Od šole do gozda smo potrebovali zgolj slabih 15 minut hoje. Vreme je bilo sončno, a precej mrzlo in marsikateremu med nami se je zdelo, da bomo v gozdu zmrznili, saj je del gozda, katerega bomo obiskali na senčni legi in sončni žarki tja le delno pokukajo. Kljub temu, volje in zagona nismo izgubili. Med potjo smo se pogovarjali o gozdnem bontonu in se dogovorili, kako se bomo v gozdu obnašali. Tudi učenci, ki so med »živahnejšimi« so ugotovili, da tako vedenje v gozdu ni primerno. Za obisk gozda smo se opremljeni z lupami, metri in vrečkami.

Po kratkem sprehodu smo zakorakali v gozd in se ob vodenju razredničarke Marijane lotili različnih nalog. Učenci so hitro pozabili na nizke temperature in se z veseljem predali raziskovanju. Najbolj so bili navdušeni nad možnostjo najdbe kakršne koli živali in z opazovanjem le te. Mislite, da nam ni uspelo? Seveda je. Med podrtim drevesnim lubjem, smo uspeli najti otrplega lubadarja, katerega smo nato pod lupo opazovali. Med opazovanjem pa smo se pogovorili o tem izredno nevarnem škodljivcu za naše gozdove. Presenečena sem bila, koliko znanja s tega področja imajo naši učenci. Izkopali smo tudi otrplega deževnika, katerega smo nato ponovno položili v zemljo ter ga z njo prekrili.dscn7255

Med nalogami, ki jih je za učence pripravila razredničarka, pa je učence najbolj pritegnila igra »Bodi drevo za 3 minute«, v kateri so se učenci prelevili v drevesa na različnih gozdnih podlagah od strmih do položnih ter se poskušali toliko umiriti, da se niso premikali, smejali, obračali ipd. Zanimivo jih je bilo opazovati, saj so nekateri nalogo vzeli zelo resno, drugim pa je bila naloga kar težka. Po preteku treh minut, so učenci izražali svoje občutke, ki so bili zelo zanimivi. Nekateri so povedali da jim je bilo to zelo lahko in bi tako stali tudi dlje, nekateri pa so potožili, da je za njih velik problem stati pri miru.

Naša novička bi bila predolga, če bi vam opisovali, kaj vse smo v gozdu počeli, vam pa lahko povemo, da je bila večina po obisku gozda prijetno utruja, polna novih in pozitivnih občutkov ter navdušena nad idejo, da se kaj kmalu v gozd vrnemo z novimi nalogami in zadolžitvami. Zelo pomembno vprašanje učencev pred vrati šole je bilo: »Kdaj gremo pa spet v gozd?« Kaj vam to vprašanje ne pove vsega?

 

 

 

 

V sredo smo prostovoljke svetovalnega centra OŠ Ljubo Šercer izpeljale delavnice Čutna pot. Otroci so vedoželjno kukali v telovadnico in se preobuvali v copatke. Škrat Uhec je otroke najprej nagovoril in pozdravil še starše. Nekaj najbolj pogumnih je ostalo kar samih.

Najprej so spoznali čutilo uho, kakšno je, zakaj ga imamo in poskušali razbrati izvor zvoka s pomočjo slik. Nato so skupaj ugotovili, da imamo 20161019_180112nos za vonjanje. Nekaj diši lepo, nekaj pa smrdi. Uhec je otrokom kaj prišepnil, če niso prepoznali vonja. Cimet, mleta paprika, mleko, kava, origano, komarček, kurkuma,…Zvočna žoga in zavezane oči so nas popeljali v svet zavezanih oči. Čarobna vreča je skrivala skrivnosti, ki so jih otroci z veseljem prepoznavali. Uhec je bosonoge otroke pozneje vodil po  gozdni poti posuti z listjem, mahom, kostanji, peskom in prodniki, saj s kožo občutimo mehko, hladno, ostro,… Preizkusili so še koordinacijsko lestev in najtežja je bila vzvratna hoja. Potem je Uhec otroke povabil v šolsko kuhinjo, kjer so preizkušali različne okuse: sladko, kislo, grenko, slano. Sledilo je še izdelovanje dišavnega drevesa. Otroci so s starši in prostovoljkami lepili jesenske liste in različne začimbe, ki si jih spoznali v delavnici vonja.

Seveda ni šlo brez sladkega zaključka, zeliščni čaj in piškoti, katere so spekli učenci posebnega programa ter obljuba na skorajšnje snidenje v zimskem času.

Zapisali učiteljici, Barbara in Valerija

 

ALI PREPOZNAŠ DREVO?

img_20161130_110550Nemalokrat se z učenci pogovarjamo o drevesnih vrstah, govorimo o tej in oni vrsti lesa, pri formalnem izvajanju pouka Likovne vzgoje in Tehnike in tehnologije pa pri praktičnem pouku pogosto tudi uporabljamo različne vrste lesa. Kljub temu pa se vprašamo, ali učenci in tudi sami zares znamo ločiti drevesne vrste, ki jih vidimo v gozdu? Z namenom raziskovanja drevesnih vrst, smo se z učenci 7., 8. in 9. razreda v prvem tednu decembra odpravili na učni sprehod, na katerem smo združili tematiko obeh omenjenih predmetov.

V gozd smo se odpravili v mrzlem, vendar sončnem vremenu, pri spoznavanju drevesnih vrst pa nam je bil v veliko pomoč dscn7249učenec 9. razreda (Dejan), ki nas je v vlogi predavatelja s svojim poznavanjem drevesnih vrst zares navdušil. Da pa je bila naloga prepoznavanja dreves še toliko težja, je poskrbela zima – drevesa (listavci) v tem času namreč odvržejo liste, po katerih običajno prepoznamo posamezno drevesno vrsto. Kljub »oviram« smo prepoznali večino drevesnih vrst, ki smo jih srečali na naši poti in še več – v sklopu likovne vzgoje smo s pomočjo voščenk in listov papirja naredili odtise lubja posamezne drevesne vrste in jih odnesli nazaj v šolo, kjer smo jih predstavili tudi ostalim učencem.

Ob prihodu v šolo so učenci delili občutke ob obisku gozda, ki so bili več kot pozitivni – učenci so namreč začutili prednosti neformalnega učenja v naravnem okolju in jasno izrazili željo po še več tako izpeljanih učnih urah.

Jan Čibej in Valerija El Habashy

 

VONJ JESENSKIH LISTOV

Z učenci 1., 2. in 3. razreda smo uro Socialnega učenja preživeli v naravi na sprehodu. Najprej smo po dolgem in počez s tekom izmerili naše šolsko dvorišče, nato pa smo se odpravili na sprehod do najbližjega igrišča, kjer smo opazili še enega, sicer skritega obiskovalca otroških igral. Opazili smo številne krtine, ki smo jih najprej prešteli, si jih natančno ogledali z vseh strimage-0-02-05-2aaa5c0ac3760a391584cc398dcf2cd622cadfc9b70a02455dafb06c91606868-vani, prisluhnili, ali se v krtini »kaj dogaja«, potem pa smo skupaj naglas razmišljali o tem, kakšno življenje živi ta skriti obiskovalec – krtek in koliko napora mora vložiti v vsako krtino, ki jo naredi na svojem »potovanju«. Prava umetnost!

Na poti smo opazovali drevesa, še bolj pa liste, ki so v vsej image-0-02-05-9fa9efc21a6392b617fa51680037211054afb0c4e354c8fa8628159b2831cea3-vsvoji barviti lepoti ležali na travi. Učenci so liste začeli nabirati in jih zlagati v šopek: velike, majhne, svetle, temne, suhe, mokre. Čudili smo se njihovim vonjavam in nekdo od učencev je ugotovil, da listje diši kot najboljši čaj.

Prepojeni z vonjavami narave in s polnimi rokami nabranih listov smo se vrnili v šolo. In kaj smo naredili z nabranimi listi? Ja, učenci so jih odnesli svoji razredničarki, ki je že imela načrt, kako bodo z njimi okrasili šolski prostor.

Za naslednjič pa smo si obljubili, da se bomo toplo oblekli in obuli in šli v »pravi« gozd. Kaj vse bomo tam skupaj doživeli, pa izveste prihodnjič.

                                                                                                             Jožica Pečnik z učenci 1., 2. in 3. razreda

 

 

1. MEDNARODNO DELOVNO SREČANJE V BRUSLJU

Prvo mednarodno srečanje skupin, ki sodelujejo v projektu Erasmus +, z naslovom Naravna okolja spodbujajo učenje in razvoj otrok s posebnimi potrebami, je potekalo v Bruslju. Udeležili smo se ga tudi ravnateljica OŠ Ljubo Šercer, Jožica Pečnik ter učitelja Jan Čibej in Andreja Erjavec. Srečanje je potekalo od 10. 11. do 11. 11. 2016.

Najprej smo spoznali sodelujoče partnerje projekta. Najprej je Paul Nolan predstavil angleški Mersey Forest (http://www.merseyforest.org.uk/), ki skrbi za čim večjo ozelenitev in zasaditev dreves v okolici Merseyside in Severni Cheshire. Nato je Rik predstavil BOS+ organizacijo (www.bosplus.be), katere skrb je več dreves in tudi boljša kakovost gozdov. Sledila je predstavitev Gozdarskega inštituta Slovenije- GOZDIS (http://www.gozdis.si/gozd-eksperimentov/), kjer nam je Urša Vilhar predstavila Priročnik za učenje in igro, ter spletno aplikacijo (še v nastajanju) z naslovom A journey to the big forest. Natalija Gyorek je predstavila Inštitut za gozdno pedagogiko in sicer mrežo gozdnih vrtcev in šol (http://www.gozdnivrtec.si/sl/). Ogledali smo si tudi posnetek, kako poteka načrtovan obisk gozda in aktivnosti v njem. Predstavilo se je šest šol in sicer 2 angleški (Green Line School iz Warringtona in Bluebell Park School iz Knowsleya), 2 belgijski (MPI Go Heemschool- ki nas je tudi gostila in  Bubao Sint Gregorius iz Gentbruggea) ter slovenski (OŠ Jela Janežič iz Škofje Loke in OŠ Ljubo Šercer iz Kočevja).

Sledili so napotki Rika o samem načrtu projekta, časovnici, časovnih okvirjih … Najprej je predstavil ciljno skupino projekta in sicer naj bi to bili otroci med 8. in 14. letom s posebnimi potrebami ali učnimi težavami, za katere bi bilo naravno okolje stimulativno. Udeleženci projekta bomo iskali primere dobrih praks, kako uporabiti naravo tako za formalno, kot tudi za neformalno učenje. Le-te si bomo delili znotraj projekta, hkrati pa bomo ob koncu projekta naslovili PISMO na državne inštitucije s področja izobraževanja ter seznanili njih in medije o učinkih učenja otrok s posebnimi potrebami v naravi. Opisal je zadolžitve posamezne organizacije oziroma šole. V projekt naj bi bilo vključeno neposredno 50 šol, 125 otrok sodelujočih šol, pismo naj bi bilo poslano 125 organizacijam …  Denar za prve štiri mesece bo nakazan takoj po podpisu pogodbe, nato sledijo nakazila vsake tri mesece (naslednji v sredini januarja 2017). 250 evrov mesečno prejme vsak izmed partnerjev za materialne stroške. Ne pokrivajo se stroški srečanj znotraj držav, za stike z mediji, drugih spletnih strani- razen toolboxa, prevodi, obiski drugih šol. Bolj podrobno je Rik finančni del predstavil naši in škofjeloški ravnateljici. Vsi dokumenti projekta se morajo hraniti do 2024. Poročanje bo potekalo mesečno preko GoogleDocs (do 10. v mesecu). Več o poročanju bo povedal na prihodnjem srečanju v Sloveniji (marca 2017).

Dogovorili smo se tudi za datume prihodnjih srečanj. Naslednji bo v Sloveniji in sicer v Škofji Loki od 6.- 8. 3. 2017. Sledi obisk v Angliji v oktobru 2017, v Kočevju aprila 2018 in zaključek novembra v Belgiji 2018.

Naslednji dan smo delali v skupinah po državah. Najprej smo skušali razdeliti motnje posebnih potreb po skupinah. Ugotovili smo, da imajo Belgijci in tudi Angleži še več kategorij. Potem smo motnje skušali razvrstiti. Iskali smo tudi nevladne organizacije, s katerimi bi lahko sodelovali. Tudi tu je prišlo do različnih rezultatov, saj je že sam način financiranja šol drugačen med državami (niso plačani od mdsc_9437-03inistrstev).

Na koncu smo si ogledali notranjost šole, ki nas je gostila. Trenutno jo prenavljajo, a smo dobili jasno sliko o poteku šolanja otrok s posebnimi potrebami v Belgiji. Tu so vključeni otroki od predšolskega obdobja (vrtec), potem osnovna in tudi srednja šola. »Razredi« so prostorni, veliko je kotičkov (fizično ločeni). Videli smo tudi sobo za sproščanje in ogromno pripomočkov za gibalno ovirane učence.

Cilj srečanja je bil izpolnjen, saj smo spoznali sodelujoče partnerje projekta in izvedeli marsikaj novega. Hkrati smo ugotovili, da kljub temu, da vsi udeleženci projekta prihajamo iz Evrope, se šole in njihova delovanja med sabo precej razlikujejo. Slovenci smo najbrž edini, ki imamo gozd tako rekoč pred nosom in z veseljem ga bomo izkoristili v dobrobit otrok.

Več utrinkov prvega mednarodnega srečanja si lahko ogledate na povezavi: https://www.dropbox.com/sh/gdmdmnw1uh58bvx/AAAKimMwQBAQDNRFjGJHkrKsa?dl=0

 

 

JESENSKI SPREHOD

Na oblačen torek smo se pri pimg_20161025_125100ouku Tehnike in tehnologije odpravili na učni sprehod v img_20161025_125556jesensko obarvan gozd, z namenom, da bi spoznali najpogostejše drevesne vrste in nabrali nekaj smrekovih storžev za naše ustvarjanje v učilnici. Na naši poti smo občudovali gozd, ki je odet v čudovite jesenske barve, ki so prišle do še večjega izraza ob sončnih žarkih, ki so ubežali oblačnemu nebu in obsvetili posamezna drevesa. Ob prihodu smo že pod prvo smreko našli številne storže, ki smo jih pobrali in opravili prvo nalogo, ki smo si jo zastavili pred prihodom v gozd. Kaj hitro smo našli tudi različne drevesne vrste, ki smo si jih pobližje ogledali, se jih dotaknili in se o njih pogovorili. Ob ogledu dreves pa smo naleteli tudi na številne zanimive gobe, ki so se skrivale pod odpadlim listjem – nad oblikami in barvami nekaterih smo bili zelo presenečeni. Učna ura v gozdu je hitro minila, zato smo se polni dobre volje in izkustvenega znanja odpravili nazaj proti šoli, kjer so učenci delili svoje vtise o opravljeni učni uri, za katero so ocenili, da bi jo radi večkrat ponovili na podoben način, kar bomo zagotovo tudi storili.